Zanimivo
vprašanje se mi je porodilo v glavi. Ali sosedje gledajo porniče?
Po pravici povedano, ne bi vedel. To noro vprašanje se mi je utrnilo
pri vzponu na Skuto. In ta prispevek je o moji kratki in sladki turi
po Kamniško savinjskih alpah, ne pa o pornografiji in seksu.
V
četrtek popoldne sem za ogrevanje skočil na bližnji hrib, Veliki
Javornik, pogledat kakšna je strmina tja gor in seveda preverit
teren za oktobrsko tekmo. Že med samim vzponom na vrh, so noge
povedale, da se počutijo odlično, kljub približno mesečni pavzi
malo prej. Skratka, odločil sem se, da grem na eno malce daljšo
turo, ki mi že nekaj časa vliva strahospoštovanje zaradi dolžine.
Vso opremo, hrano in pijačo sem si pripravil večer prej in šel, s
nervoznimi mislimi spat.
V petek,
12.8.2016 sem se zgodaj zjutraj zbudil in kar se da hitro opravil
svojo jutranjo rutino. Pogled na zunanjo temperaturo me je hkrati
razveselil, saj je jutranjih 7 stopinj kazalo na hladen dan, a je to
pomenilo, tudi hlad v visokogorju. Že ko sem mačko spustil noter je
imela ivje na brkah. Pred odhodom sem še pobožal domačo kosmato
mačkuljo in se odpravil v smeri Kamniške bistrice. Tam sem si
oprtal majhen nahrbtnik, še enkrat v mislih prehodil turo in se
odpravil v prvo strmino proti Kamniškemu sedlu. Že kmalu po startu
bi se moja tura končala, saj sem srečal tri mladenke, ki so me po
kratkem pogovoru povabile na Brano. A sem se odločil, da grem svojo
pot. Pozdravil sem jih in odhitel naprej proti sedlu. Pri koči na
Kamniškem sedlu, na višini 1885 vm sem se na hitro ustavil, se
oblekel in med potjo pojedel sendvič, saj sem potreboval energijo za
pot čez kotliče. Po poti čez sedlo kotliči sem hodil prvič, a me
je iz opisov begala, ne zaradi težavnosti in izpostavljenosti, pač
pa zaradi krušljivosti. In sem kar prav imel, ter sem z veliko mero
previdnosti hodil naprej. Edina svetla točka tega dela poti je
kotliško okno. Res lepo, kjer je potrebno malo poplezati po skali.
Kmalu sem prišel na vrh Turske gore na višini 2251, kjer sem se
malce usedel in se nagledal naokoli, da nisem samo hitel in gledal
predse. Ura se kar ne premakne med potjo, a ko se človek usede, da
bi si malo odpočil noge, pa mine takoj 15 minut.
V
zmernem tekaškem koraku sem odhitel proti vrhu turskega žleba, kjer
sem srečal četico planincev, ki so pridno klikali po jeklenici. Sam
pa se nisem spuščal v žleb, saj me je pot vodila proti Skuti. Kaj
kmalu sem bil pod strmim delom vzpona na Skuto. Da sam vzpon ne bi
bil dolgočasen, sem si pot začinil s plezanjem po žlebu poleg
označene poti. Kar solidna skala, morda II težavnost. Važno, da ni
železja na poti. Nazadnje sem šel po tej poti dol in se nisem
spomnil, da se pot vleče. Vrha kar ni bilo na spregled. Po
prenekaterih vzdihih in kletvicah, „kdaj bo ta vrh“ se pa vrh
končno pokaže. Skuta je s svojo višino 2532 vm tretji najvišji
vrh kamniških alp. Na vrhu je bil en planincem kjer sva malce
podebatirala o vremenu in snegu, a da se nisem ohladil, sem šel
naprej po grebenu.
Med
prečenjem grebena, sem opazil, da se vrhovi počasi zapirajo v
meglo. Na srečo je bila ta meglica, ki ne pomeni dežja, vendar
razgleda ni bilo nič. Po grebenu sem šel Dolgemu hrbtu naproti.
Megli se lahko zahvalim, da sem dvakrat šel namesto po označeni
poti, kar naravnost po grebenu. Na srečo znam malce plezati, tako se
nisem vračal nazaj, pač pa preplezal naprej na pot. Pri zadnjem
vzponu na vrh dolgega hrbta, pa so se začeli kazati prvi znaki
utrujenosti, saj sem se moral pošteno potruditi, da sem držal korak
v klanec. Z malce agonije sem prispel na vrh Dolgega hrbta na višini
2473 vm. Tam je bila ena planinka, ki je hodila po isti poti kot jaz,
z razliko, da je hodila v nasprotni smeri in bo prespala na Kamniškem
sedlu. Zaželela sva si varno pot ter odšla vsak svojemu cilju
naproti.
Ko sem
si nabral malce moči na vrhu, sem kar spočit prišel na Mlinarsko
sedlo. Od tam naprej pa me je čakal samo še zadnji vzpon na
najvišji vrh teh alp. Pot je kar zmerno krušljiva in sem jo tudi
sam že nekajkrat prehodil. Vmes sem srečal še znanca iz bližnje
preteklosti. Izmenjali smo si nekaj besed ter odšli spet vsak v
svojo smer. Zdelo se mi je, da sem se teleportiral do klinov in
jeklenic, ki pomenijo skorajšnji vrh. In vrh je res sledil za
vogalom. Po dolgem času sem bil na vrhu Grintovca, ki je s svojo
višino 2558 vm najvišji vrh Kamniško savinjskih alp. Še dobro, da
me je čakalo še dobra ura in pol sestopa v kamniško bistrico.
V
zmernem koraku sem sestopal po dolgi grintovčevi strehi, ki je
ponavadi noče biti konec. Prišel sem do kokrškega sedla, kjer sem
si privoščil malico v koči. Namreč mladenkam malo nad kamniško
bistrico sem rekel, da grem na palačinke v Cojzovo kočo.
Metaforično nisem dosegel tega cilja, saj palačink niso imeli in
sem se moral zadovoljiti z jabolčnim zavitkom. Skratka, od tu dol se
pot samo še spušča do izhodiščnega mesta.
Prišel
sem nazaj do avta in se po hitrem postopku odpravil do izvira reke
kamniške bistrice, saj so bile noge prekleto težke. Vsekakor je
sedlo namočit noge v mrzlo vodo in s tem pospešit regeneracijo.
Za menoj
je bila kar lepa tura, kjer se je nabralo približno 18 km in 2500
vm. S časom se ni za hvalit, saj je vmes kar nekaj zahtevnega in
krušljivega terena za prehodit ter preplezat. Sem pa vseeno spravil
to turo v pol dneva, čeprav sem kar nekaj časa pustil z malicami in
počivanjem na vrhovih. Vsaj nekaj razgleda je bilo.
V
naslednjih dnevih pa me je čakalo bolj regeneracijsko poležavanje
in plezanje blizu Gardskega jezera.
Do
naslednjič.
