Čez
dobrih 30 let, ko bom star, debel in zapit, se bom v gostilni na
mladino drl:
„Vi ne
boste mene jebali! Ko sem bil jaz tako star kot vi, sem šel
peš
iz Cerknice do Sv. Vida! Prokleta mularija!“
Tako
našo
zgodbo preselimo 30 let nazaj, v trenutno sedanjost, ko sem še
vitek in pri kondiciji. Idejnemu vodji se je porodila zamisel, da bi
šli
tako kot njegovi predniki, peš
na že
to omenjeno traso. To je bilo seveda pred davnimi časi,
ko še
ni bilo spletnega portala prevozi.org. Dober mesec nazaj, pride do
mene z zamislijo, da bi jaz kot poznavalec okoliških
poti in on z idejo, sklicala na kup nekaj podobno mislečih
ljudi in bi šli družno na pot. V tem času
sva si zamislila približno
kje bi trasa potekala. Da ne bi šli
direktno pot, sva načrtovala
še
krajši
ovinek čez
Slivnico in Špičko.
Da ni prehitro konec veselja. Pogledala sva si še
zadnji del trase, saj nisva točno
vedela, kje bi šla
pot, a sva v prvo našla
vse. Sva se pa nazaj grede malo zgubljala. Potem je bilo potrebno še
sešteti
vse kilometre in višinske
metre. Da je vse „oldskul“ in ker žal nimam GPS-a, sem vzel
zemljevid in vrvico, izmeril kilometre in s pomočjo
izohips izračunal
višinske
metre. To vse na približno.
Izračunal
sem, da bi do tja imeli cca 24 km in 1300 vm ter za nazaj cca 18 km
in cca 200 vm. Okvirna časovnica
pa je bila cca 4 ure in 30 minut do Sv. Vida.
Na dan
dokaj hladne nedelje, datumsko 3.4.2016, se nas je za kegljiščem
zbralo deset avanture željnih
mladcev in mladenk, vsi pisani, bolj kot pirhi za veliko noč.
Še
kratek briefing pred startom in smo se malce po 9.00 uri podali v
prvi klanec, Slivnici naproti. Že
v prvi klanec je kazalo, da bo dan topel, če
ne vroč,
saj smo se skoraj vsi slekli dolge rokave. Do Slivnice smo šli
v zložnem
tempu, brez pretiravanja, saj nas je čakala
še
kar dolga pot. Pisana druščina
je kmalu prišla
na vrh Slivnice, kjer je sledil obvezen fotosešn
in vpis v knjigo. Odločili
smo se, da se podamo dol v zmernem tekaškem
tempu. Pot nas je vodila čez
„zatrepe“ proti Begunjam. Nekje na sredini spusta je usoda
hotela, da sem si zvil desni gleženj,
a ni bilo preveč
hudo in sem lahko nadaljeval pot. Približno
20 minut kasneje, pa sem padel čez
podrto smreko, direktno na glavo. Popraskan sem bil samo po desni
strani. Nadaljevali smo skozi begunje in naprej proti naslednjemu
vzponu na Špičko.
Seveda prej je sledil obisk Cumarovnika. Na poti na Cumarovnik sem se
še
udaril v glavo v malce debelejšo
vejo. Skratka, na Cumarovniku je bil krajši
počitek
in nato napad v klanec proti Špički.
V zadnjih strmejših
klancih, se nas je nekaj izzivalo v sprintih v klanec. Na vrhu pa
seveda eden najlepših
razgledov. Videlo se je od kje smo prišli
in kam še
gremo. Po krajšem
počitku
smo se podali navzdol po strmem klancu do glavne ceste Begunje –
Rakitna. Nazadnje, ko sem se tu spuščal
je bil še
sneg in blato, sedaj pa od sonca posušena
zemlja. Tu se je čutila
vročina,
ki je še
prihajala. Prišli
smo do glavne ceste, kjer smo opazovali voznika stare honde pri
njegovi reli vožnji.
Krajši
del smo šli
po asfaltni cesti, potem pa smo zavili na vlako in Topolu naproti.
Skozi Topol in smo že
bili pri odcepu za Kranjče.
Tam smo spet imeli počitek,
kjer smo si napolnili bidone z vodo, popili kratek požirek
„skenderbeu-a“ in nadaljevali v smeri cilja. Klanec ni bil strm,
a se je kar vlekel zaradi vročine.
Tu je naš
idejni vodja začel
plačevati
davek na dolžino.
V klanec mu kar ni šlo,
a ker skupina ne zapusti šibkejšega
smo ga počakali.
Če
na drugače,
je mene tu zdelovala vročina.
Samo glede na to, da se ne predamo kar tako zlahka, smo grizli po
zadnji strmi vlaki. Blizu vriskanja je bilo, ko smo prišli
na Vidovsko planoto. Od tam naprej nas je čakal
spust do Sv. Vida. Vmes se je idejni vodja ponudil, da nam pripelje
avto do cilja, cca 1,5 km naprej. V samem strogem centru Sv. Vida smo
prišli
na cilj. Za nekatere je bi to končni
cilj, za nekatere pa dobra polovica, saj smo nameravali iti še
peš
nazaj. Obnovili smo zaloge vode in hrane ter se preostalih 6 podalo
peš
nazaj na start.
Pot
nazaj je potekala večinoma
navzdol. Začrtal
sem jo tako, da gremo nek del po isti poti, potem pa se priključimo
strugi potoka Cerkniščica
in ob njen nazaj domov. En krajši
odsek poti, sem hodil že
nekaj let nazaj in sem se moral spomniti na samem kraju, kje moramo
iti. Po vzoru ultra trailov iz tujine, smo prečkali
potok, da bi prišli
na drugo stran in nadaljevali po poti. Mrzla voda je res sedla za
pregrete noge. Imeli smo tudi čast
poslušati
živalske
krike ene iz med udeleženk.
V pogovornem tekaškem
tempu smo nadaljevali naprej do Cerknice in do našega
cilja. V tem času,
ko smo mi tekli nazaj, so preostali člani
imeli čas,
da so nam preskrbeli pivo, radler in hrano. Tako smo po končanem
popotovanju nadaljevali z zaključno
proslavo za kegljiščem.
Še
povzetek vsega dogajanja. V eno smer smo naredili 23 km in 1260 vm
ter nazaj še
17 km in 150 vm. Vsega časa
se ne spomnim, ker nisem imel ure pri sebi. Nismo podirali hitrostnih
rekordov, a počasni
tudi nismo bili. Ugotovil sem, da je moje znanje analognega merjenja
in računanja
kilometrov dokaj natančno.
Porabljenih kalorij na osebo je bilo mnogo, porabljene vode pa še
več.
Ko so
vsi udeleženci
odšli
domov na počitek,
sem jaz, kot baraba šel
še
na slivnico in si s tem naredil še
dodatnih 7 km in 550 vm.
Do
naslednjič