Krmilo
držim
na spodnjem delu, glavo in cel trup držim
čim
nižje,
da čim
bolj izničim
zračni
upor, gledam na števec,
ki kaže
40 km/h po ravnini. Navijači
ob progi kričijo
in me spodbujajo. Pred mano je dobrih 500 m ena grupa, za menoj
nikogar v vidnem polju. Skušam
se priključiti
grupi od spredaj, vendar so enako hitri kot jaz in ni možnosti,
da jih sam ujamem. Trpim.
Maraton Franja BTC City letos poteka že
v 34 izvedbi, prvič
pa leta 1982. Da ne bom pisal o zgodovini dirke, ki jo sicer tudi ne
poznam in o njen obstajajo drugi viri in literatura, se bom bolj
posvetil mojemu boju. Trasa je dolga 156 km z okoli 1000 višinskimi
metri. Start in cilj je v BTC City-u. Trasa poteka čez
Ljubljano proti Brezovici, kjer je uradni start dirke, nato preko
vrhniškega
klanca mimo Godoviča
in spust v Idrijo, nato zavoj v Cerkno in vzpon na prelaz kladje,
sledi spust in ravnina po poljanski dolini do Škofje
Loke, od tam naprej mimo zbiljskega jezera v Vodice, tam zavije v
Šmartno
in čez
Ljubljano nazaj v BTC. Trasa je odlično
speljana in tudi cesta je v povprečju
dobra, vsaj kar se za slovenske razmere tiče.
Maraton
se ponavadi začne
že
teden ali najmanj dan prej, ko potekajo še
zadnje priprave kolesa in opreme. Dan prej sem opravil zadnje finese,
kot so nameščanje
čipa
in startne številke,
„carbo loading“ in počivanje.
Izbral sem si moj DOS-ovski dres z tačkami
in Doget logotipom. Noč
pred dirko nisem mogel spati. Malo zaradi tega, ker sem preveč
počival,
malo pa zaradi „živčkov“.
Tako je noč
minila s približno
tremi urami spanja, saj smo morali kar zgodaj oditi na start. Zjutraj
smo napokali opremo in kolesa v kombi ter odšli
v Ljubljano. Tam je bila že
zbrana ogromna množica
kolesarjev in navijačev.
Malo smo se pomenili in se napotili proti startnemu mestu. Bil sem v
beli coni, kar je pomenilo, da krenem na pot med prvimi.
8.00 je
bila ura za odhod. Ne še
za start, saj ta poteka na Brezovici. Skratka po Ljubljani poteka
zaprta vožnja
za vozilom. Tu so se prenekateri prerivali v ospredje. Da še
zaupam mojo taktiko, ki sem si jo zastavil. Od uradnega starta bom
vozil z rezervo do kladja. Šele
nato bom malo bolj pritisnil. Bolje rečeno
kot storjeno. Do Brezovice smo šli
v zložnem
tempu. Ko pa se je prikazal pano za uradni start pa je vse potegnilo.
Tam je malce pred merilnim mestom majhen cestni otoček
in ko se je en od kolesarjev umikal, je padel ravno meni na nogo. Na
srečo
nisem padel jaz z njim. Od uradnega starta je vlekla prva tekmovalna
grupa. Do vrhnike je ponekod letelo tudi 50 km/h po ravnini. V tem
delu smo imeli tudi veter v hrbet. Držal
sem se grupe do vrhniškega
klanca. Tam pa sem pozabil na mojo taktiko in se zapodil v klanec,
saj so se tudi ostali. Počasi
sem enega po enega prehiteval in se „držal“
za zadnje kolo kolesarja pred menoj. Skupaj sva prišla
do vrha klanca, kjer pa mi je pobegnil, da bi ulovil majhno grupo.
Tako sem sam prevozil napoleonov drevored. Tam sem malo spustil tempo
zaradi odlične
cestne podlage. Greh je tam voziti prehitro. Malo pred Logatcem sta
me ujela dva kolesarja in smo skupaj lovili grupo pred nami. V tem
delu, ko se proga vseskozi malo vzpenja sem jaz vlekel, oba za menoj
pa sta mi sledila. V Hotedrščici,
smo skoraj ulovili grupo, pa mimo pridrvi vlak. Priključil
sem se na vlak in smo ujeli in tudi prehiteli skupino pred nami.
Sledil je vratolomen spust proti Idriji. Čeprav
smo šli
vsi res hitro dol, sem ga vzel z rezervo. Po koncu spusta se je zopet
formirala skupina in smo odbrzeli skozi Idrijo in mimo okrepčevalnice
v Spodnji Idriji. Malo naprej od idrije, kjer poteka malce daljši
spust pa presenečenje.
Tam sredi ceste je bil prostovolec in je mahal z zastavico. Od daleč
nisem videl kaj je tam, ko pa sem prišel
bližje
pa nisme mogel verjeti. Na sredi ceste je ležala
ogromna mrtva krava. Po dirki smo delali teorije zakaj je tam in
zakaj mrtva. Trasa nato zavije proti Cerknem. Tempo se je malce
umiril in umirili so se tudi moji živci.
Do tu je bilo vseskozi napeto. Povprečna
hitrost je bila okoli 35 km/h. V Cerknem sem se ustavil v
okrepčevalnici,
malce pojedel, si napolnil bidon namesto z vodo, pomotoma s sokom in
se priključil
koloni na vzponu na kladje. Tu sva s klubskom kolegom skupaj
prehitevala kolesarje in se občano
pustila prehiteti hitrejšim.
Vmes so domačini
poskrbeli za osvežitev
v obliki škropilnic
z vodo. Kar osvežujoče,
ko ti nekdo spusti curek mrzle vode v pregreto telo. Na vrhu vzpona
sem se ustavil, natočil
vodo nazaj v bidon, pojedel in si nabral energijskih gelov za
nadaljevanje.
Spust od
kladja navzdol pa ne poznam. Sem ga sicer prevozil v obratni smeri,
tako, da sem si spust zopet vzel v rezervo in so me ostali kolesarji
prehitevali. Ko se trasa malo položi
sem sam nadaljeval vožnjo.
A kaj kmalu me je dohitela grupa in sem se jim pridružil.
Od tu naprej je zopet letelo. V zavetrju sem se odpočil,
ko pa je bil čas
za rezanje vetra pa sem se potrudil po najboljših
močeh.
V res hitrem tempu smo prišli
do Škofje
Loke. Tu sem ostale videl, da so imeli ob cesti podajalce hrane in
vode. Zato sem v samem mestu pritisnil naprej v ospredje, da bi čim
prej prišel
do okrepčevalnice,
saj sem imel občutek,
da se ostali ne bodo ustavljali. Na okrepčevalnici
sem se ustavil, da sem popil kozarec soka in pojedel dva piškota,
a grupa se je odpeljala naprej. Sedaj si lahko prebereš
čisto
prvi odstavek. Skušal
in skušal
sem jih ujeti, vendar sam proti skupini nimam nikakršne
možnosti.
Vdal sem se v usodo in nadaljeval kolikor se je hitro dalo. A pri
zbiljskem jezeru mi je pogled padel za menoj in sem uzrl skupino, ki
se mi hitro približuje.
Pustil sem se jim ujeti in se jim priključil.
Vendar sem kmalu uvidel, da ta skupina ni tako organizirana kot
prejšnja.
Tudi številčnejša
je bila. Koncentracija je bila tu preko vseh meja. Poleg tega, da je
letelo, so se tekmovalci prerivali naprej, na cesti je bilo ogromno
lukenj in vseskozi je bilo nekega zaviranja in pospeševanja.
Držal
sem se nekako v zadnjem delu skupine. Ko smo vozili po Nemški
cesti smo dohitevali skupino, v kateri sem bil prej in smo jih na
dunajski cesti tudi ulovili. Sredi Dunajske ceste trasa zavije na
proti žalam.
Tu so se tisti v ospredu pognali naprej, jaz pa sem malo zaostal. Na
srečo.
Ravno pri POP TV-ju pa se je zgodil padec v skupini. Mislim, da je
padlo polovico skupine. Ko sem se peljal mimo njih, je smrdelo po
zakurjeni gumi. Sodeč
po izrazih, ni bilo kakega huje poškodovanega,
zato sem odpeljal naprej. Tu nas je nekaj malega vozilo skupaj po
Šmartinski
cesti, cilju naproti. Še
zavoj v BTC in že
je bil cilj pred nami. Prvo kar je popustilo v cilju je bila
koncentracija, saj sem bil napet celo dirko. V cilj sem prišel
v času
3 ure 48 minut.
Po
končani
dirki, pa so se začele
oglašati
mišice
v stegnih. Da bi jih malo razbremenil sem se začel
razpeljevati po parkirišču
in do McDonaldsa po čokoladni
shake. Med razpeljevanjem je začel
pikati dež,
vendar ni bilo hujšega.
Bolj ko sem se umirjal, bolj je začelo
teči
z mene. Potenje se kar ni in ni hotelo ustaviti, saj je bilo vroče
in vlažno
ozračje.
Ko smo se vsi uredili smo se napotili nazaj proti centru dogajanja.
Tam smo vrnili čipe
in prejeli bone za radler in malico. Hladen radler je kar stekel
skozi mene. Kaj kmalu smo se odpravili nazaj proti domu. Vmes smo se
seveda ustavili za obezno pivo in povzetek dirke.
Moja
krstna franja je minila brez padcev. Poleg tega, da ne padem sem jo
hotel prevoziti pod štirimi
urami, kar mi je tudi uspelo. Pohvale še
za odlično
organizacijo in tudi podporo med samo dirko.